Spomini in mnenja naših bivših in sedajšnjih dijakov
“Na 4-letno bivanje v “Liziki” me vežejo topli občutki. V internat sem prišla tako sramežljiva in zaprta ter se v toku časa razcvetela proti odraslosti. Pri tem mi je pomagala podpora obeh vzgojiteljic, ki sta me spremljali v tistem obdobju. V internatu se je spodbujalo naše talente, tako sem sodelovala pri mnogih aktivnostih, kot so pisanje pesmi, ki so bile potem objavljene v domski zbirki, pa sodelovanje v gledališki predstavi, raznih šahovskih tekmovanjih … Vsekakor je bil to zame čas, ko me je prvič v mojem mladem življenju nekdo spodbujal, mi stal ob strani, ko mi je bilo težko, istočasno pa sem bila deležna tudi svobode, ki jo mladi potrebujejo. Krasen je bil občutek, da ne rabiš imeti učnih ur, ker ti v šoli gre dobro in ti vzgojiteljica zaupa, da zmoreš sama. Definitivno prelepo obdobje in odlična popotnica za naprej.”
Alenka Vindiš, bioresonančna terapevtka in bivša Miss Slovenije
»Spomini, ki jih prikličem, ko pomislim na Dijaški dom Lizike Jančar, se lahko zapišejo z nekaj poglavitnimi besedami: varno zavetje, kamor si se lahko kot srednješolec vračal in se dobro počutil, prijazne vzgojiteljice, ki ti tam stojijo ob strani, prisluhnejo, pomagajo in vzpodbujajo kreativnost ter pripomorejo, da se skozi srednješolska leta najdeš na svojem življenjskem področju. Kot glasbenici so mi bili na voljo tudi klavirji za vežbanje. V domu sem preživela štiri čudovita leta. Našla sem sebe in našla sem dobre prijateljice.«
Tadeja Vulc, skladateljica in predavateljica na Pedagoški fakulteti v Mariboru
»V domu Lizike Jančar sem preživela 4 prečudovita leta. Spomnim se fantastične vzgojiteljice, vedno pripravljene na pogovor in pomoč, moji super cimri in vedno prijazno osebje.«
Sara Savnik
Miss univerze
»Štiriindvajset let je že minilo, odkar sem bivala v Dijaškem domu Lizike Jančar. Kadar zaslišim pesem Nece Falk »Vsi ljudje hitijo«, se mi vedno nariše nasmeh na obraz. V internatu sem se v tistem obdobju počutila bolje kot doma. Vzgojiteljica mi je bila vse v enem: prijateljica, mama, psihologinja, učiteljica …
Vpis v internat je bila resnično prava odločitev mojih staršev na poti k samostojnosti. Postaneš zrelejši in odgovornejši.
Veliko lepega sem doživela v teh petih letih. Z nekaterimi še vedno negujem prijateljske vezi. Hvala Lizika Jančar za vse, kar si mi dala …«
Mateja Višner, bivša dijakinja
Vodja kuhinje in slaščičarne Hotela Dobrava Terme Zreče
Nina Rituper, bivša dijakinja
Zlata maturantka II. gimnazije Maribor 2020
»V dijaškem domu se znajde raznobarvna paleta mladih, ki skozi leta srednje šole pletejo vsak svojo zgodbo. Ko se te pisane niti med seboj prepletajo, se ustvarja svet, v katerem nekateri najdemo dom, nekateri prijatelje, drugi ljubezen ali dogodivščine. Svet, v katerem se nekajkrat izgubimo in se na novo odkrivamo. To je svet, v katerem počasi odraščamo.
Ko sem kot petnajstletnica stopila skozi vrata Lizike, sem se želela takoj obrniti in steči nazaj k avtu staršev. Prepozno, že sta se odpeljala. Znašla sem se v mestu brez prijateljev ali družine, obtičala v sobici šestega nadstropja ter zaspala na škripajoči postelji s solzicami v očeh. Edina barva, ki sem jo videla takrat je bila siva. Velik korak je zapustiti udobje in varnost doma, za nekatere zelo naraven in enostaven, za druge težak in boleč – oba enako dragocena. Mogoče mi je nudilo to zavedanje pogum, da sem ostala. Kmalu je v moj vsakdan prihajalo vedno več barv. Vnašali so jih ljudje, majhni trenutki povezanosti, ki so bili najlepša plat bivanja v domu. Na primer, ko ti zjutraj, medtem ko hitiš v šolo, gospa Štefka veselo maha skozi steklo recepcije in ti želi lep dan. Ko te vzgojiteljica vpraša, kako si, in ve, da lažeš, čeprav rečeš, da dobro. Nato ti skuha čaj in poje s tabo karaoke, dokler se ne začneš smejati na ves glas. Ko se kuharji potrudijo s tvojim kosilom, čeprav tu pa tam še vedno pozabijo, da ti naj ne dajo mesa, ker si veganka. Ko ti nočna želi lahko noč, vendar nato še debatirata o najljubših knjigah in si jih izmenjujeta. Ko vzgojiteljica deli s tabo življenjske modrosti in svoja nora doživetja. Ko te vzpodbudijo, da razvijaš svoje talente, predstaviš svoje znanje drugim, se soočiš s strahovi (tudi če je to le druženje), iščeš nove interese (joga). Ko si obupan in v stiski, ti nekdo ponudi roko, ti da prostor, da se izraziš, da zadihaš. Mogoče v majhni pisarni s solno lučko najdeš nekoga, ki te razume. Naj omenim še filmske večere s prijatelji, sprehode, tutorstvo, triurne večerje, dokler te kuharica ne nažene iz jedilnice, delavnice, zabave in še in še.
Lizika je svet, v katerem rabimo drug drugega, pazimo drug na drugega in cenimo drug drugega – v vsej naši različnosti in podobnosti. Ta svet mi je ponudil veliko izzivov in mi dal podporo, da jih premagam. Spoznala sem čudovite in navdihujoče ljudi, sklenila nova prijateljstva, obnovila stara. Čeprav mi je strah velikokrat zaprl usta, sem se v Liziki počutila slišano in videno. Mogoče se sliši klišejsko in pretirano, ampak verjamem, da brez ljudi, ki sem jih spoznala in priložnosti, ki sem jih dobila v teh štirih letih, ne bi zrasla v osebo, ki sem danes. S to kratko izpovedjo dajem vzpodbudo, da prispevaš svoje barve in svojo zgodbo k tej pisani pletenini, ki bo mogoče popolnoma drugačna od moje, ampak nič manj dragocena.«
Špela Kovačič, vodja v vrtcu
»Če katerega obdobja v svojem življenju nikoli ne bi zamenjala za nič druga, potem so to srednješolska leta bivanja v dijaškem domu. Nepozabni so spomini, za katere nikoli nimam občutka, da so že tako oddaljeni. Druščina vrstnikov, s katerimi sobivanje naenkrat postane trdna naveza zaupanja in se ohrani za vse življenje, je neprecenljiva. Pester nabor ponujenih obšolskih dejavnosti in usmerjanje v raziskovanje raznovrstnih področij v najobčutljivejših letih odraščanja in razvoja pa da neizbrisen pečat za vso nadaljnje ustvarjanje v življenju.
Ne samo nekaj besed … o tem obdobju bi lahko napisala roman.«
»Sem Larisa, študentka kemije v Ljubljani. Srednješolska leta sem preživela v Mariboru, kjer sem obiskovala drugo gimnazijo, vzporedno pa sem se izobraževala na konservatoriju za glasbo. Ta čas sem bivala v Dijaškem domu Lizike Jančar. Dijaški dom mi je dal veliko več kot samo mirno okolje za učenje in vadenje flavte. Omogočali so mi kulturno udejstvovanje z obiskovanjem raznih koncertov v SNG Maribor in prireditvami v samem domu. Manjkalo ni športnega dogajanja, poleg tega pa so tam tudi pedagogi, ki so vedno pripravljeni pomagati. Podprli so me pri mojih obšolskih dejavnostih, predvsem pri odpravi na prostovoljno delo v Afriko. Najpomembneje pa se mi zdi, da sem z bivanjem v dijaškem domu pridobila prijateljstva, ki trajajo še danes.««
Larisa Filip, študentka kemije
Luka Šalković, maturant
»Sem Luka Šalković, dijak 4. letnika II. gimnazije Maribor. Vsa štiri leta bivam v Dijaškem domu Lizike Jančar, kjer se počutim odlično. Dom mi omogoča mir, vzgojiteljice so prijazne in pripravljene pomagati. DDLJ je moj drugi dom.«
Naši prispevki in dogodki
Delo v Liziki v polnem teku
V teku je popolna prenova Lizike, ki bo trajala do sredine oktobra 2019. Na tej povezavi si lahko ogledate video prispevek o obnovi, ki je bil objavljen 26. avg. 2019 v Slovenski kroniki in v informativni oddaji Tele M na TV Maribor in galerijo slik trenutnega stanja....
Energetska sanacija našega doma
S ponosom sporočamo, da je obnova doma Lizike Jančar v polnem teku. V času, ko naši dijaki uživajo na počitnicah, je v Liziki kot na mravljišču. Pridni delavci pod budnim očesom ravnateljice menjavajo okna, streho, kotlovnico, obnavljajo fasado, pleskajo, menjavajo...
Juhuhu, počitnice so tu!
V šolah so učitelji podelili spričevala in s tem so naši dijaki zaključili s poukom za letošnje šolsko leto. Sedaj odhajajo na zaslužene doooooooolge poletne počitnice, ki jih bodo zagotovo izkoristili za počitek, druženje, lenarjenje,...
Folkart 2019
Festival Lent - 31. mednarodni folklorni festival Folkart 2019.
Turnir v badmintonu.
V četrtek, 13. 06. smo izkoristili čudovit sončen dan in si ga popestrili z mini badminton turnirjem.
Premiera lutkovne predstave Sneguljčica in sedem palčkov
V sredo, 12. 6. 2019 so dijakinje Dijaškega doma Lizike Jančar Maribor: Neja, Alja in Karmen izvedle premiero lutkovne predstave Sneguljčica in sedem palčkov. Za glasbo in fotografino je poskrbela Lea. Po predstavi smo izvedli ustvarjalno delavnico, v kateri so si...
PLES ob zaključku leta
V torek, 5. 6. 2019 smo v jedilnici DD zaplesali nekaj polk in se tako simbolično poslovili od tega šolskega leta. Nekateri so se prišli le za nekaj minut sprostit od napornega učenja, medtem ko se se drugi zaljubljeno vrteli v valčku Poskočnih.
Kuharija za vsak dan
Zadnji četrtek v maju smo združili prijetno s koristnim in se naučili, kako pripraviti hiter, dober in enostaven obrok. Lotili smo se priprave predjedi (bruskete s svežim paradižnikom, mocarelo in baziliko), pic s tremi različnimi nadevi in testenin: špagete s tunino...
Utrinek iz odprtja razstave Brede Prešern
V sredo, 22.5. 2019, smo v Malem razstavišču avla odprli razstavo fotografij Brede Prešern. V kulturnem in spremljevalnem programu so nastopali sledeči dijaki: Natalija Bedenik, Metka Lesjak, Teo Wais, Neja Hranjec, Tea Ritlop, Taja Majhen, Tadeja Steyer, Nastja...
