SONCA SENC
Pred kratkim si je svet lahko ogledal najbrž najslavnejši dogodek leta … pogreb angleške kraljice. Tako kot se je svet pred mnogimi desetletji za njo na široko odprl v velikosti kraljestva in sveta, tako se je zemlja zanjo zaprla. Le v velikosti človeka. Kdorkoli se bo hotel sedaj ali kadarkoli poslej spominjati te ženske, bo le odprl splet in gledal fotografije … Stotine fotografij. Njenega nasmeha. Njenih rokavic. Njenega mahanja množicam. Fotografije pa ujamejo še nekaj več. Njeno skrbno skrito grenkobo. Kdaj pa kdaj odpor. Prezir. Humor. Previdnost. En obraz, a tisoč njegovih pomenov. Fotografija razkriva, kar očesu kdaj uide in česar ni mogoče prevrteti nazaj.
Kaj pa mi? Kaj pa naša življenja? So kaj manj ovekovečena? Ne. V današnjem času morda še bolj. V želji, da ne bi bili pozabljeni in povedali, da smo tukaj z nekim smislom, smo zabrisali mejo med zasebnim in javnim. Danes smo lahko vsi sami pričevalci svojega časa, svoje osebne zgodovine, od rojstva naprej. Vsaka stotinka življenja na zemlji in v vesolju je danes že zabeležena. V podobi. V sliki. Včasih so morali enako kot potujočega frizerja, tesarja, krovca ali popravljalca dežnikov poklicati fotografa k hiši. Da je družina prišla skupaj, da so se pražnje oblekli in stopili pred napravo, ki še danes zbuja strahospoštovanje. Ker ujame resnico, morda zato. Stari starši, oče, mati, nikoli poročene tete in otroci, od največjega do najmanjšega. S pentljami v laseh. Večinoma brez nasmehov. Samo bili so tam. In o tem obstaja dokaz. Fotografija.
Živimo v času, ko bi s količinami fotografij verjetno lahko prekrili sonce, pa vendar so med nami še vedno ljudje, ki nimajo fotografij svojega najzgodnejšega otroštva. Večina človeštva pa danes s svojimi multifunkcijskimi napravami fotografira vse, kar je možno. In kakšna je razlika med nami, ki škljocamo vseprek in pravimi fotografi?
Med nami že od nekdaj živijo ljudje, ki jih želja, nuja po ovekovečenju, torej – nekaj narediti za večnost – tako pritegne, zapelje, zasvoji, da se nikamor več ne morejo niti ne upajo odpraviti brez svoje »camere obscure«.
To so fotografi, ki niso samo oko Velikega brata, ki nas opazuje vedno in povsod in še sami se mu nastavljamo. Fotografi so kot tisti nekdo, ki je nekoč ustvaril vrstice: »Zaustavite Zemljo, izstopam«. Fotografija je umetnost, je industrija in je eden od poklicev. Četudi se iz kroga fotografov Fotokluba Maribor le redkokdo ukvarja samo s fotografijo, je to resna dejavnost, ki zaposli vse čute, vzame veliko časa, ki nenehno kliče in se za večno naseli v dušo. Zato je Dušan Gajšek med njimi, ki z vsako fotografijo za trenutek ustavijo Zemljo. Ve, da barva zapelje čute in lahko spremeni fokus, zato fotografira tudi s črno-belo tehniko. In kot bi s tem pristopom, ki nas potegne v stare čase, želel malo ustaviti ta nori čas, to hitenje in brzenje, je za to razstavo izbral 23 podob z ulice. Nastalih v zadnjih desetih letih. Naključnih. Vsakodnevnih. Včasih na hitro, včasih v čakanju na zanimivo kompozicijo. Podob, ki jim sicer nihče ne bi posvetil posebne pozornosti. Podob, enake milijonom drugih po vsem svetu. Z eno razliko … fotograf jih je v svojem večnem lovu za lepoto in v svoji večni želji razumeti, določiti in ustvariti ujel v časovno kapsulo. Anonimni ljudje, ki so središčni motiv na Gajškovih fotografijah, tako skozi fotografijo izstopijo iz svoje neznanosti, neznatnosti in za hip, ki postane večnost, uidejo pozabi. Posameznik, ki morda niti ne ve, da je nekomu zanimiv, tako postane nekdo, ki nekaj počne, ki je nekaj naredil ali to šele namerava. Po naključju neskončnih naključij je postal ovekovečen. Zato fotografija od nas zahteva čas … da jo pogledamo in se odločimo, ali za nas predstavlja tako potrebni postanek med obveznostmi dneva, ali nas vrača v lasten spomin ali nam morda odseva lastno prihodnost.
Fotografiji gre zahvala, da vemo, kako je bila videti angleška kraljica in kar je za vsakega od nas pomembnejše od vseh kraljev in kraljic na svetu – namreč to, da vemo, kako so bili videti naši stari starši, kakšna okna in vrata je imela hiša našega otroštva, kakšen pes je stekel mimo, kako je bila videti naša rojstnodnevna torta in kako je videti naše veselje in kako naša žalost. Fotografi pa grejo še korak dlje. Na skupni imenovalec preko osebnega interesa postavijo univerzalne podobe, zdaj konkretne, zdaj bolj abstraktne, ki so za nekoga le praska na časovnici človeštva, za nekoga pa cel svet. In tako milijone podob neznanih ljudi, ki dežujejo skupaj, tvorijo sliko našega časa, našega prostora in nas samih … ljudi.
Črno bela fotografija je iz le dveh barv, a neskončno odtenkov. In med vsemi sencami na vsaki fotografiji sije sonce. Na obrazu. Na roki. Na zidu. Nekje je. Vedno. Sonce.
Dušan Gajšek je član Fotokluba Maribor. To je njegova dvanajsta samostojna razstava.
Petra Bauman
