Spomini in mnenja naših bivših in sedajšnjih dijakov
“Na 4-letno bivanje v “Liziki” me vežejo topli občutki. V internat sem prišla tako sramežljiva in zaprta ter se v toku časa razcvetela proti odraslosti. Pri tem mi je pomagala podpora obeh vzgojiteljic, ki sta me spremljali v tistem obdobju. V internatu se je spodbujalo naše talente, tako sem sodelovala pri mnogih aktivnostih, kot so pisanje pesmi, ki so bile potem objavljene v domski zbirki, pa sodelovanje v gledališki predstavi, raznih šahovskih tekmovanjih … Vsekakor je bil to zame čas, ko me je prvič v mojem mladem življenju nekdo spodbujal, mi stal ob strani, ko mi je bilo težko, istočasno pa sem bila deležna tudi svobode, ki jo mladi potrebujejo. Krasen je bil občutek, da ne rabiš imeti učnih ur, ker ti v šoli gre dobro in ti vzgojiteljica zaupa, da zmoreš sama. Definitivno prelepo obdobje in odlična popotnica za naprej.”
Alenka Vindiš, bioresonančna terapevtka in bivša Miss Slovenije
»Spomini, ki jih prikličem, ko pomislim na Dijaški dom Lizike Jančar, se lahko zapišejo z nekaj poglavitnimi besedami: varno zavetje, kamor si se lahko kot srednješolec vračal in se dobro počutil, prijazne vzgojiteljice, ki ti tam stojijo ob strani, prisluhnejo, pomagajo in vzpodbujajo kreativnost ter pripomorejo, da se skozi srednješolska leta najdeš na svojem življenjskem področju. Kot glasbenici so mi bili na voljo tudi klavirji za vežbanje. V domu sem preživela štiri čudovita leta. Našla sem sebe in našla sem dobre prijateljice.«
Tadeja Vulc, skladateljica in predavateljica na Pedagoški fakulteti v Mariboru
»V domu Lizike Jančar sem preživela 4 prečudovita leta. Spomnim se fantastične vzgojiteljice, vedno pripravljene na pogovor in pomoč, moji super cimri in vedno prijazno osebje.«
Sara Savnik
Miss univerze
»Štiriindvajset let je že minilo, odkar sem bivala v Dijaškem domu Lizike Jančar. Kadar zaslišim pesem Nece Falk »Vsi ljudje hitijo«, se mi vedno nariše nasmeh na obraz. V internatu sem se v tistem obdobju počutila bolje kot doma. Vzgojiteljica mi je bila vse v enem: prijateljica, mama, psihologinja, učiteljica …
Vpis v internat je bila resnično prava odločitev mojih staršev na poti k samostojnosti. Postaneš zrelejši in odgovornejši.
Veliko lepega sem doživela v teh petih letih. Z nekaterimi še vedno negujem prijateljske vezi. Hvala Lizika Jančar za vse, kar si mi dala …«
Mateja Višner, bivša dijakinja
Vodja kuhinje in slaščičarne Hotela Dobrava Terme Zreče
Nina Rituper, bivša dijakinja
Zlata maturantka II. gimnazije Maribor 2020
»V dijaškem domu se znajde raznobarvna paleta mladih, ki skozi leta srednje šole pletejo vsak svojo zgodbo. Ko se te pisane niti med seboj prepletajo, se ustvarja svet, v katerem nekateri najdemo dom, nekateri prijatelje, drugi ljubezen ali dogodivščine. Svet, v katerem se nekajkrat izgubimo in se na novo odkrivamo. To je svet, v katerem počasi odraščamo.
Ko sem kot petnajstletnica stopila skozi vrata Lizike, sem se želela takoj obrniti in steči nazaj k avtu staršev. Prepozno, že sta se odpeljala. Znašla sem se v mestu brez prijateljev ali družine, obtičala v sobici šestega nadstropja ter zaspala na škripajoči postelji s solzicami v očeh. Edina barva, ki sem jo videla takrat je bila siva. Velik korak je zapustiti udobje in varnost doma, za nekatere zelo naraven in enostaven, za druge težak in boleč – oba enako dragocena. Mogoče mi je nudilo to zavedanje pogum, da sem ostala. Kmalu je v moj vsakdan prihajalo vedno več barv. Vnašali so jih ljudje, majhni trenutki povezanosti, ki so bili najlepša plat bivanja v domu. Na primer, ko ti zjutraj, medtem ko hitiš v šolo, gospa Štefka veselo maha skozi steklo recepcije in ti želi lep dan. Ko te vzgojiteljica vpraša, kako si, in ve, da lažeš, čeprav rečeš, da dobro. Nato ti skuha čaj in poje s tabo karaoke, dokler se ne začneš smejati na ves glas. Ko se kuharji potrudijo s tvojim kosilom, čeprav tu pa tam še vedno pozabijo, da ti naj ne dajo mesa, ker si veganka. Ko ti nočna želi lahko noč, vendar nato še debatirata o najljubših knjigah in si jih izmenjujeta. Ko vzgojiteljica deli s tabo življenjske modrosti in svoja nora doživetja. Ko te vzpodbudijo, da razvijaš svoje talente, predstaviš svoje znanje drugim, se soočiš s strahovi (tudi če je to le druženje), iščeš nove interese (joga). Ko si obupan in v stiski, ti nekdo ponudi roko, ti da prostor, da se izraziš, da zadihaš. Mogoče v majhni pisarni s solno lučko najdeš nekoga, ki te razume. Naj omenim še filmske večere s prijatelji, sprehode, tutorstvo, triurne večerje, dokler te kuharica ne nažene iz jedilnice, delavnice, zabave in še in še.
Lizika je svet, v katerem rabimo drug drugega, pazimo drug na drugega in cenimo drug drugega – v vsej naši različnosti in podobnosti. Ta svet mi je ponudil veliko izzivov in mi dal podporo, da jih premagam. Spoznala sem čudovite in navdihujoče ljudi, sklenila nova prijateljstva, obnovila stara. Čeprav mi je strah velikokrat zaprl usta, sem se v Liziki počutila slišano in videno. Mogoče se sliši klišejsko in pretirano, ampak verjamem, da brez ljudi, ki sem jih spoznala in priložnosti, ki sem jih dobila v teh štirih letih, ne bi zrasla v osebo, ki sem danes. S to kratko izpovedjo dajem vzpodbudo, da prispevaš svoje barve in svojo zgodbo k tej pisani pletenini, ki bo mogoče popolnoma drugačna od moje, ampak nič manj dragocena.«
Špela Kovačič, vodja v vrtcu
»Če katerega obdobja v svojem življenju nikoli ne bi zamenjala za nič druga, potem so to srednješolska leta bivanja v dijaškem domu. Nepozabni so spomini, za katere nikoli nimam občutka, da so že tako oddaljeni. Druščina vrstnikov, s katerimi sobivanje naenkrat postane trdna naveza zaupanja in se ohrani za vse življenje, je neprecenljiva. Pester nabor ponujenih obšolskih dejavnosti in usmerjanje v raziskovanje raznovrstnih področij v najobčutljivejših letih odraščanja in razvoja pa da neizbrisen pečat za vso nadaljnje ustvarjanje v življenju.
Ne samo nekaj besed … o tem obdobju bi lahko napisala roman.«
»Sem Larisa, študentka kemije v Ljubljani. Srednješolska leta sem preživela v Mariboru, kjer sem obiskovala drugo gimnazijo, vzporedno pa sem se izobraževala na konservatoriju za glasbo. Ta čas sem bivala v Dijaškem domu Lizike Jančar. Dijaški dom mi je dal veliko več kot samo mirno okolje za učenje in vadenje flavte. Omogočali so mi kulturno udejstvovanje z obiskovanjem raznih koncertov v SNG Maribor in prireditvami v samem domu. Manjkalo ni športnega dogajanja, poleg tega pa so tam tudi pedagogi, ki so vedno pripravljeni pomagati. Podprli so me pri mojih obšolskih dejavnostih, predvsem pri odpravi na prostovoljno delo v Afriko. Najpomembneje pa se mi zdi, da sem z bivanjem v dijaškem domu pridobila prijateljstva, ki trajajo še danes.««
Larisa Filip, študentka kemije
Luka Šalković, maturant
»Sem Luka Šalković, dijak 4. letnika II. gimnazije Maribor. Vsa štiri leta bivam v Dijaškem domu Lizike Jančar, kjer se počutim odlično. Dom mi omogoča mir, vzgojiteljice so prijazne in pripravljene pomagati. DDLJ je moj drugi dom.«
Naši prispevki in dogodki
Glasbena delavnica
Dijakinje so se v torek, 19.12.2017 udeležile brezplačne glasbene delavnice na ZPM Maribor, v organizaciji Cud Coda. Na vaji so spoznale program dela in začele z igranjem na različne instrumente. Ogledale so si tudi druge dejavnosti v okviru ustvarjalnih delavnic na...
Praznični zaključek z ogledom gledališke predstave
V ponedeljek, 18. 12. 2017 smo se pridružili mariborskim srednješolcem, in si ogledali predstavo Hamlet. Na predstavo smo povabili dijake in dijakinje, ki so v tem letu sodelovali v različnih kulturnih in izobraževalnih dogodkih v našem dijaškem domu. Ob tej...
Novoletna večerja
V sredo, 13. 12. 2017 smo pripravili prireditev Novoletna večerja. Dijaki, študenti in zaposleni smo se zbrali okoli praznično obložene mize…
Skupni decembrski popoldnevi 1.A in 1.B
December je čas intenzivnega šolskega dela, ki smo ga popestrili z učenjem uporabnih veščin. Oblikovali in krasili smo praznične kekse, za katere smo uporabili domača jajca in domačo marmelado. Risali smo na steklene kozarce za vlaganje, ki smo jih spremenili v čajne...
Praznična peka peciva
V mesecu decembru smo v okviru projekta Kuharija pekli in krasili. Jedilnico smo oblekli v modro in si pričarali toplo, domače vzdušje. V četrtek, 7. 12. 2017 pa je v dijaškem domu še posebej dobro dišalo…Dijaki in zaposleni so se udeležili tečaja peke peciva pod...
Delavnica izdelovanja sveč
V torek, 6.12.2017 je v učilnici 2.nadstropja omamno dišalo po medu in čaju.Dijaki so ob božičnih melodijah izdelovali sveče iz čebeljega voska, ki jih bodo postavili na ogled v vitrino domske avle. Vzgojiteljica Marija Dobrić
Medvedki in obdaritev otrok
Hvala vsem, ki ste se odzvali naši akciji zbiranja medvedkov in prostovoljnih prispevkov, ter omogočili obdaritev otrok v varni hiši. Naj vas medvedki spremljajo vse dni v letu.
Delavnica “Alkohol = sprememba življenja…”.
Na delavnici smo spoznali različne vidike nevarnosti alkohola skozi osebno zgodbo mladega invalida ter z učenjem socialnih veščin in vplivov za ustvarjanje pozitivne socialne in čustvene samopodobe med mladimi…
Čarobnost gledališča
Zadnji novemberski večer smo se prepustili čarobnosti gledališča. Ogledali smo si predstavo B. Brechta Malomeščanska svatba. Hvala, da ste nam omogočili nepozaben gledališki večer.
