Na robu pomladi, kjer zrak diši po svežini in zemlji, smo zbrali roke, lopate in motike. Vsak kamen, ki ga je narava desetletja skrivala v mehkem objemu trave, je zdaj postal spomin, ki ga previdno dvignemo iz zemlje.
Pod soncem, ki nas je grelo, z žulji na dlaneh; utrujen a ponosen utrip delovne skupine.
Kamni šklepetajo v kupih, kot bi tudi oni radi povedali svojo zgodbo. Travnik, razbremenjen in hvaležen, diha lažje.
In med žulji in smehom, med znojem in drobnimi premori, raste nekaj večjega od očiščenega travnika — raste pripoved o ljudeh, ki skupaj premikajo težo sveta, en kamen naenkrat.
Hvala vsem, ki ste pomagali. 🙂
Nekaj zadnjih objav..
Ni zadetkov
Iskane strani ni mogoče najti. Poskusite z drugačnimi iskalnim nizom ali uporabite navigacijske menije.
