Na kulturni slovesnosti v četrtek, 18. aprila 2024 so na Gimnaziji in srednji šoli za kemijo in farmacijo Ruše podelili našim dijakinjam dve nagradi in eno priznanje.
Iza Korpar – NAGRADA za pesniško snovanje (poezija)
Živa Feračič – NAGRADA za likovno ustvarjanje (fotografije)
Mylada Fedko – PRIZNANJE za likovno ustvarjanje (risba)
Rasta Vrečko- mentorstvo
Iza Korpar
Plavi kufer
Večkrat pomislim na moj moder kovček,
že tedne sloni po mojo pisalno mizo,
sploh se ne vem, zakaj mi misli begajo nanj.
Kot nevidna vez je,
kot vez, ki vabi me pijano tja.
Opojno zdaj že gledam ga,
cedijo se mi solze, ne sline.
Veke so kar naenkrat težke, sploh nisem zaspana.
Streznim se ker vem, da bi me to peljalo v pogubo,
v prepad, v Marijanski jarek, prelomnico svetega Andreja,
Kalifornijo, ob reko Misisipi,
čez ocean na irske ravnine,
tja daleč z vlakom v mesto prepovedano …
Ne, spet se zberem,
prepovedano je, ni dopustno, ni modro!
Moj kovček pa je moder.
Ironični vzdih mi še samo manjka, da ga bom napolnila,
napolnila s starimi razglednicami.
To bo kot sprehod skozi muzej,
z roko v roki z mojim plavim kufrom.
prehitevalni pas
Želel si je prehiteti semaforje,
vse prometne znake,
mestne svetilke in vse meje.
Povozil je vse ležeče policaje
in zraven štel minute,
buljil v ročno uro,
kot da bo čas hitreje odtekal.
Čreda zeber, druga za drugo,
so zanj le safari.
Zdaj se že pritožuje, že preklinja.
Trobi in hupa.
Kot taktirka svojemu času je,
kot da čas teče v njegovem tempu.
Pritiska na zaklopko, menjuje prestave.
Popravi ogledalo in zaviha rokave preden drvi,
da oprimem se svoje kože,
da me ne odnese.
Iz ovinka v ovinek širi se njegov safari
in vsi sloni semaforji postanejo,
pešci jahajo čredo zeber
in stop znak šopiri se kot lev.
A on?
Kot lovec drvi in se ne meni.
On nima časa.
On mora biti točen.
On se ne more ustaviti.
On prehiti sebe in mogoče prehiti svoje življenje.
Ne bo več stop znakov
in vedno bo žarela zelena luč.
Zebre se bodo same brezskrbno pasle.
A on?
Želel si je prehiteti semaforje,
vse prometne znake, luči in meje.
A zdaj je dobil kazen.
Gospod, 30 let prehitro ste peljali.
Šepetalka snega
Stopala sem z dežnikom v roki
na sivobeli dan.
Želela sem obuti rumene škornje,
a jih nisem imela.
Le črne bulerje sem nataknila,
da sem težke noge namakala v lužah
in potapljala ladjice
listja v zemeljskih barvah
in tenih ognja, tistega sonca,
ki si ni upalo segniti čez robove megle.
Z dežnikom v roki sem nedolžno pomislila.
Ko bi znala šepetati vremenu.
Nasmehnila sem se
in potuhnjeno pogledala v nebo,
da so mi dežne kaplje rosile teme.
Še enkrat sem pomislila.
Nato sem se zdrznila.
Na konici nosu sem začutila mraz.
Tak, ki ogreje srce.
Tak, ki riše nasmehe
in barva lička v rdeče tone.
Tak, ki hladi jezike,
ki še nikoli niso okusili beline.
Tak, ki tali utrujene oči.
Tak, ki je slikar
in riše silhuete brez odtenkov,
v mehkih potezah.
Tak, ki pušča sledi
in vodi in pada in pada.
Šepeta mi.
Sneži.
Bicikel malega mesta
Rekli so mi, da bom potrebovala kolo,
kljub temu da sem lahko hitro ob njega.
Staro mora biti, a ne preveč.
Baje rabim verigo, da ga zaklenem,
kot da je vse premoženje, ki ga premorem.
Pa so mi ga dali.
Plavi bicikel s petregarom.
Staro luč ima na balanci, ki sveti, le ko se
pelješ.
Sedež je visok,
komaj sedem nanj; s prsti se dotikam tal.
Moram ga prisloniti,
če ne, pade.
Da ne govorim o zavorah,
ki me ustavijo šele sredi prehoda za pešce.
Škripa in cvili.
Običajno bi me to motilo,
pa me ne.
Všeč mi je kolo.
Rečem, da je mestno;
smejijo se mi domači –
res je mestno, če je naša vas mesto,
pa jih ne poslušam.
Ne brigajo me njihove besede.
Pa sem res vsaj malo podobna babičini
sestri.
Bila je brez zadržkov. Klicali smo jo teta.
V življenju je pometala dvorišče,
kopala, grabljala, sadila, sejala,
vozila traktor,
iskala jajca v slami in kokoši po polju,
kuhala,
jedla kuhan krompir s soljo.
Ni imela moža, pa je imela družino –
tri sestre pod eno veliko streho.
Vse so nosile hlače.
Omara je bila vedno polna rut in plaščev,
hodile so k maši, pele.
Proti večeru je ena sedla na kolo,
en in edini bicikel v garaži ob traktorju.
Pekle so mlečni kruh,
pa ni bilo mleka.
S kanglico se je odpravila k sosedom –
oni imajo krave.
Pri njih se cedi mleko, a ne med.
Takrat še ni škripalo,
bilo je to mestno kolo,
vsa vas je bila velemesto posameznikov,
ki so znali stopiti skupaj;
ena velika pljuča.
Kanglica se je gugala na bilanci;
teta je pazila, da ne bi niti kaplja kapnila
čez rob,
na v noči črnem makadamu bi se svetila
kot biser.
Kaplja na kapljo je kruh,
kruh je živež in kruh je bližina.
Varno je prispela.
Tako kot jaz sedaj
je prislonila kolo ob steno, s katere je
odpadal omet.
V kanglici je bilo mleko še toplo.
Glavna kuharica je zamesila testo,
druga je zakurila v krušni peči,
tretja, najmlajša, je pogrnila mizo.
Nato so sedle in samo čakale.
Čakal je tudi plavi bicikel;
bil je nov, a ga niso zaklenile z verigo.
Zaupale so, ampak jaz ne morem,
ker mi ga bodo ukradli, so rekli.
Verjamem vam, rečem.
Plavi bicikel je moje premoženje.
Škripa le zato, ker nosi morje zgodb.
Nimam mleka za kruh, pa vendar
lahko čutim toploto krušne peči,
vidim tri sestre, vse z rutami na glavi,
z rožnim vencem v rokah.
Čakajo na kruh z mlekom,
čaka modro kolo, čakam z njimi jaz.
Ker so mi rekli, da bom potrebovala kolo
in da bom lahko hitro ob njega.
Pa ga ne dam.
Zaklenila ga bom s sto in eno verigo,
čeprav je star in škripa in težko lezem nanj.
Rekla jim bom, to je mestno kolo.
Kolo malega mesta mojih tet.
Moja babi ima tri vrtove.
Moja babi ima sedem krat toliko semen.
Moja babi ima tri krat toliko sadik.
Moja babi ima eno življenje,
a sama odgovarja za milijardo teh.
Dedov vinograd
V vinogradu mojega deda se skrivajo dobre vile.
Smukajo se med zlatimi listi vinske trte,
jeseni se sladkajo s sladkobo njenih plodov.
Vstajajo ob jutranji zori s soncem,
ki z blago svetlobo prebuja jutranji svet.
Umivajo se z jutranjo roso
in poslušajo šum svojih svilnatih kril,
ko se pozibavajo v lahnem vetru širnih ravnin.
Nato z vsakim dnem,
z vse večjo vedrino
bdijo nad mojemu dedku svetim vinogradom.
Takrat delavcem v vinogradu krajšajo čas s petjem in plesom,
morda tudi z nagajivostjo, ki jim kar šviga iz oči.
Kdaj pa kdaj plešejo na vihravem klopotcu,
ta z njimi pleše kolo.
Vendar vedno proti večeru, ko sonce počasi izgublja moč,
končajo svoj ples in odpojejo zadnjo večerno balado.
Poslužijo se miru
in v hladu štejejo prve zvezde na obodu neba.
Zaspijo ob zadnjem žarku sonca,
ko se na nebu pokaže ozvezdje mogočnega se strelca –
temu so vile v nočnem času prepustile dedov vinograd.
One sanjajo, ko pride noč na mirno zemljo.
Brezskrbno sanjajo
in sploh ne vedo,
da mi misli, ki se prelivajo se na papir,
mi vsak dan silijo k njim in na dedovemu preljubemu vinogradu.
tretja.
objela bi
vso to modrino
zajela in nosila
navtične milje daleč
če bilo bi treba
kapljalo bi izpod reber
in nastala bi jezera na poti,
a jaz bi le objela
vso to modrino
in jo odlila doma na prag,
da bi vse poplavilo
in bi na mojem vrtu zrasle korale
in bi se s soljo v laseh
počutila doma
druga.
sedmi dan je želel sesti
in občudovati,
kar je naredil
ustvaril
nonšalantno je raje v roke vzel čopič
in okoli osme ure začel brisati mejo
morja in neba
dokler ni ostala le temina
skočil je vanjo
in pustil čopič na kopnem
da je risal obalne črte
okopal se je
in zajokal srčno
in morje je postalo slano
do konca svojih dni
osma.
rekel si mi
o temi in poljih,
ki jih je pozabil dan
na kar je na nebu Bog razlil barve
in pomislila sva na severni sij
želela sva tja
v deželo odtenkov
sredi ceste sva ustavila
greva? – je vprašal
sprehajam se med polji
cvetovi so spet v barvah neba
spomnim se
na norveško
na najin severni sij,
ki še vedno čaka
greva? Zašepetam
XIII.
Življenja boljša plat
je dihati.
Zajokati ob rojstvu,
biti srečen,
poln preproste radosti.
Jokati namesto besed,
ko veš,
da si ljubljen.
Zdaj ljubi te nebo
in ljubi te zemlja,
ki čaka tvoj korak.
Ljubi te mati
in ljubi te oče,
ko pestuje tvojo srce,
tako krhko in majhno.
Ko mirno spiš
in se blaženo smehljaš,
z vsakim dihom ljubiš,
ker ni težko ljubiti,
če si ljubljen.
Življenja boljša plat
je dihati za to,
da ljubimo.
Ljubimo zrak,
ki nas nosi naprej
in nas priganja:
pojdi človek in živi.
S prvo besedo in prvim korakom, tudi padcem.
Živi s stiskom roke in objemom.
Dihaj kot eno do trenutka,
ko ljubiti boš znal za dva
Ker ni težko ljubiti,
če si ljubljen
Nekaj zadnjih objav..
Od Maribora do morja
Od Maribora do morja Vzgojiteljica, prof. Rasta Vrečko (vzgojna skupina 6b), je 1. julija ob 04.00 zjutraj krenila iz Maribora peš proti morju in se vrnila 27. julija. Prehodila je pot dogo 617, 5 kilometrov. (37.300 m vzponov in ravno toliko spustov). Šla je po Slovenski planinski pot (transverzali) mimo 55 planinskih koč in čez 21 vrhov. Na prireditvi je pokazala več kot 800 fotografij in nam povedala o svojih doživetjih. Dijakom je priporočala, da hodijo čim več in vsaki dan. Na fotografijah je nekaj utrinkov iz poti in prireditve izvedene 23.9.2020.
Fotografska razstava: Sprehod ob meji, Bojana Šeneta
Bojan Šenet je mariborski fotograf, ki s posebnim odnosom fotografira gradbeništvo, pokrajino, vnuke…
MLADI, GLASBA IN PRIJATELJSTVO” – DIJAŠKI DOM LIZIKE JANČAR
RADIJSKE DELAVNICE ZNANCEV // Tema: celostna vloga dijaških domov pri socializaciji mladih, učno vzgojni smotri nekoč in danes,.. pestro družabniško življenje v teh domovih… https://4d.rtvslo.si/arhiv/radijska-delavnica-znancev/174716405 Koledar...
Naš dijak LUN OBRUL osvojil na Mednarodnem turnirju 1. mesto
Naš dijak Lun Obrul (II. gimnazija), ki biva že drugo leto v našem domu, je dosegel vrhunski rezultat na Mednarodnem teniškem turnirju do 16 let na Ptuju. Priigral si je 1. mesto. ČESTITAMO! BRAVO LUN! BRAVOOOOOOOOOOOOOOOOOOO LUN!!!!!!! Ponosni smo nate.
Ogled mesta Maribor z novinci
V okviru projekta MARIBOR 2020/21 smo raziskovali kulturne znamenitosti mesta Maribor tudi v Dijaškem domu Lizike Jančar. Sprehod je potekal v skladu z gradivom »Delo po planu NIJZ Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji v razmerah, povezanih s covid-19 modeli in priporočila« ter po gradivu »Načrt zagotavljanja kontinuiranega dela v času koronavirusa (DDLJ)«.
Ob prihodu v dijaški dom, 31. 8. 2020
ღSpoštovani dijaki in starši!najpomembnejeOb prihodu v dijaški domPrihod dijakov novincev bo v ponedeljek, 31. 8. 2020 med 15. in 18. uro, prihod starejših dijakov od 18. do 20. ure. V dom boste vstopali z maskami, vsakega novinca pospremi v dom le en starš. Ob vhodu...
Češnje so dozorele
"Life is just a bowl of cherries, don't take it serious, its mysterious. Life is just a bowl of cherries, so live and laugh and laugh at love, love a laugh, laugh and love." ~ Bob FosseMed učenjem, pripravami za izpite in maturo se vedno najde čas tudi za oddih. V...
Obvestilo za abonente
Spoštovani abonenti DD Lizike Jančar! Obveščamo vas, da s ponedeljkom, 18. 5. 2020 začnemo s kuhanjem kosil. Zaradi strogih varnostnih predpisov lahko kosilo prevzamete med 11. in 12.30. uro pri vhodu v kuhinjo (stranski vhod), kjer pozvonite in oddate posodo....
Zahvalne misli dijaka v času koronavirusa
Obdobje koronavirusa je za mnoge ljudi težko obdobje in čas, ki ti vzame upanje. Ker v takih časih topla beseda ni odveč, je naš dijak, Niko Mlinarič, zapisal nekaj spodbudnih misli, ki jih je namenil zdravnikom, medicinskim sestram, tehnikom, upokojencem, prodajalcem...