Umetnost in kulturno ozaveščanje: Komorni koncert | Dmitrij Šostakovič

V sredo smo se s skupino dijakov udeležili komornega koncerta v organizaciji Narodnega doma Maribor. V legendarni Unionski dvorani smo bili priča čutni in vrhunski izvedbi skladb Dmitrija Šostakoviča v izvedbi odličnega tria: Nurit Stark, Natalie Clein, Cédric Pescia.

Nurit Stark, Natalie Clein, Cédric Pescia v Dvorani Union.

_{Programska knjižica 2022/2023}

Spored:
Dmitrij Šostakovič:
Sonata za violončelo in klavir v d-molu, op. 40
Trio za violino, violončelo in klavir št. 2 v e-molu, op. 67 
***
Sonata za violo in klavir v C-duru, op. 147 

Natalie Clein je večplastna glasbenica, njeni solistični nastopi v soju žarometov pred orkestrom so le ena njena plat. V službi glasbe išče enako predane glasbenike, da bi skupaj z njimi zaneseno in brez zadržkov dala krila prodornim interpretacijam komorne glasbe.

Na koncertu Komornega cikla jo bomo slišali s francosko-švicarskim pianistom Cédricom Pesciem in izraelsko violinistko Nurit Stark, umetnikoma, ki iščeta iskrena glasbena sodelovanja. V tem triu ego posameznikov izpuhti – vsak postane del večje glasbene pripovedi, enkrat v ozadju, nato v ospredju. Pomemben je predvsem cilj, in tokrat bo to predstavitev reprezentativnega izbora iz bogatega opusa Šostakovičevih komornih del za violino in violončelo s klavirjem.

Štirideset let burnega življenja in ustvarjanja se razteza med prvim in zadnjim delom koncerta. Sonata za violončelo in klavir je Šostakovičevo prvo komorno delo, ki ga je ustvaril takoj po zaključku študija, a z vsako noto že naznanja njegov prepoznavni opus komorne glasbe. Ta se za razliko od simfonij ne naslanja na zunajglasbene programe, temveč ostaja zazrt v zveneče bistvo. A že pri tem zgodnjem zrelem delu je jasno, da se Šostakovičeva glasba tudi takrat, ko je ponotranjena, preliva v dramatične razsežnosti in posega po aluzijah na rusko ljudsko glasbo, orientalski barvitosti in nepogrešljivi groteski, tako značilnih za skladatelja.

Kljub temu da je ni mogoče ubesediti, ustvarja Šostakovičeva komorna glasba vtis, da molče razlaga doživetja v umetnikovi notranjosti. Že njegov Drugi trio je tako izrazno nabit, da so ga označili za »izraz tragedije, ki jo je skozi trpljenje in smrt doživljala njegova generacija« (Ivan Ivanovič Martinov).

Ko je Šostakovič dokončal Sonato za violo, se je njegovo življenje iztekalo, a mu je morda prav zagon ob ustvarjanju tega dela dal moči za nekaj dodatnega časa. V tej sonati slutimo dokončnost: glasba izzveni kot ganljivo slovo človeka, ki je z ne vedno lahkim življenjem razčistil brez žalosti.