Na kulturni slovesnosti v četrtek, 18. aprila 2024 so na Gimnaziji in srednji šoli za kemijo in farmacijo Ruše podelili našim dijakinjam dve nagradi in eno priznanje.
Iza Korpar – NAGRADA za pesniško snovanje (poezija)
Živa Feračič – NAGRADA za likovno ustvarjanje (fotografije)
Mylada Fedko – PRIZNANJE za likovno ustvarjanje (risba)
Rasta Vrečko- mentorstvo
Iza Korpar
Plavi kufer
Večkrat pomislim na moj moder kovček,
že tedne sloni po mojo pisalno mizo,
sploh se ne vem, zakaj mi misli begajo nanj.
Kot nevidna vez je,
kot vez, ki vabi me pijano tja.
Opojno zdaj že gledam ga,
cedijo se mi solze, ne sline.
Veke so kar naenkrat težke, sploh nisem zaspana.
Streznim se ker vem, da bi me to peljalo v pogubo,
v prepad, v Marijanski jarek, prelomnico svetega Andreja,
Kalifornijo, ob reko Misisipi,
čez ocean na irske ravnine,
tja daleč z vlakom v mesto prepovedano …
Ne, spet se zberem,
prepovedano je, ni dopustno, ni modro!
Moj kovček pa je moder.
Ironični vzdih mi še samo manjka, da ga bom napolnila,
napolnila s starimi razglednicami.
To bo kot sprehod skozi muzej,
z roko v roki z mojim plavim kufrom.
prehitevalni pas
Želel si je prehiteti semaforje,
vse prometne znake,
mestne svetilke in vse meje.
Povozil je vse ležeče policaje
in zraven štel minute,
buljil v ročno uro,
kot da bo čas hitreje odtekal.
Čreda zeber, druga za drugo,
so zanj le safari.
Zdaj se že pritožuje, že preklinja.
Trobi in hupa.
Kot taktirka svojemu času je,
kot da čas teče v njegovem tempu.
Pritiska na zaklopko, menjuje prestave.
Popravi ogledalo in zaviha rokave preden drvi,
da oprimem se svoje kože,
da me ne odnese.
Iz ovinka v ovinek širi se njegov safari
in vsi sloni semaforji postanejo,
pešci jahajo čredo zeber
in stop znak šopiri se kot lev.
A on?
Kot lovec drvi in se ne meni.
On nima časa.
On mora biti točen.
On se ne more ustaviti.
On prehiti sebe in mogoče prehiti svoje življenje.
Ne bo več stop znakov
in vedno bo žarela zelena luč.
Zebre se bodo same brezskrbno pasle.
A on?
Želel si je prehiteti semaforje,
vse prometne znake, luči in meje.
A zdaj je dobil kazen.
Gospod, 30 let prehitro ste peljali.
Šepetalka snega
Stopala sem z dežnikom v roki
na sivobeli dan.
Želela sem obuti rumene škornje,
a jih nisem imela.
Le črne bulerje sem nataknila,
da sem težke noge namakala v lužah
in potapljala ladjice
listja v zemeljskih barvah
in tenih ognja, tistega sonca,
ki si ni upalo segniti čez robove megle.
Z dežnikom v roki sem nedolžno pomislila.
Ko bi znala šepetati vremenu.
Nasmehnila sem se
in potuhnjeno pogledala v nebo,
da so mi dežne kaplje rosile teme.
Še enkrat sem pomislila.
Nato sem se zdrznila.
Na konici nosu sem začutila mraz.
Tak, ki ogreje srce.
Tak, ki riše nasmehe
in barva lička v rdeče tone.
Tak, ki hladi jezike,
ki še nikoli niso okusili beline.
Tak, ki tali utrujene oči.
Tak, ki je slikar
in riše silhuete brez odtenkov,
v mehkih potezah.
Tak, ki pušča sledi
in vodi in pada in pada.
Šepeta mi.
Sneži.
Bicikel malega mesta
Rekli so mi, da bom potrebovala kolo,
kljub temu da sem lahko hitro ob njega.
Staro mora biti, a ne preveč.
Baje rabim verigo, da ga zaklenem,
kot da je vse premoženje, ki ga premorem.
Pa so mi ga dali.
Plavi bicikel s petregarom.
Staro luč ima na balanci, ki sveti, le ko se
pelješ.
Sedež je visok,
komaj sedem nanj; s prsti se dotikam tal.
Moram ga prisloniti,
če ne, pade.
Da ne govorim o zavorah,
ki me ustavijo šele sredi prehoda za pešce.
Škripa in cvili.
Običajno bi me to motilo,
pa me ne.
Všeč mi je kolo.
Rečem, da je mestno;
smejijo se mi domači –
res je mestno, če je naša vas mesto,
pa jih ne poslušam.
Ne brigajo me njihove besede.
Pa sem res vsaj malo podobna babičini
sestri.
Bila je brez zadržkov. Klicali smo jo teta.
V življenju je pometala dvorišče,
kopala, grabljala, sadila, sejala,
vozila traktor,
iskala jajca v slami in kokoši po polju,
kuhala,
jedla kuhan krompir s soljo.
Ni imela moža, pa je imela družino –
tri sestre pod eno veliko streho.
Vse so nosile hlače.
Omara je bila vedno polna rut in plaščev,
hodile so k maši, pele.
Proti večeru je ena sedla na kolo,
en in edini bicikel v garaži ob traktorju.
Pekle so mlečni kruh,
pa ni bilo mleka.
S kanglico se je odpravila k sosedom –
oni imajo krave.
Pri njih se cedi mleko, a ne med.
Takrat še ni škripalo,
bilo je to mestno kolo,
vsa vas je bila velemesto posameznikov,
ki so znali stopiti skupaj;
ena velika pljuča.
Kanglica se je gugala na bilanci;
teta je pazila, da ne bi niti kaplja kapnila
čez rob,
na v noči črnem makadamu bi se svetila
kot biser.
Kaplja na kapljo je kruh,
kruh je živež in kruh je bližina.
Varno je prispela.
Tako kot jaz sedaj
je prislonila kolo ob steno, s katere je
odpadal omet.
V kanglici je bilo mleko še toplo.
Glavna kuharica je zamesila testo,
druga je zakurila v krušni peči,
tretja, najmlajša, je pogrnila mizo.
Nato so sedle in samo čakale.
Čakal je tudi plavi bicikel;
bil je nov, a ga niso zaklenile z verigo.
Zaupale so, ampak jaz ne morem,
ker mi ga bodo ukradli, so rekli.
Verjamem vam, rečem.
Plavi bicikel je moje premoženje.
Škripa le zato, ker nosi morje zgodb.
Nimam mleka za kruh, pa vendar
lahko čutim toploto krušne peči,
vidim tri sestre, vse z rutami na glavi,
z rožnim vencem v rokah.
Čakajo na kruh z mlekom,
čaka modro kolo, čakam z njimi jaz.
Ker so mi rekli, da bom potrebovala kolo
in da bom lahko hitro ob njega.
Pa ga ne dam.
Zaklenila ga bom s sto in eno verigo,
čeprav je star in škripa in težko lezem nanj.
Rekla jim bom, to je mestno kolo.
Kolo malega mesta mojih tet.
Moja babi ima tri vrtove.
Moja babi ima sedem krat toliko semen.
Moja babi ima tri krat toliko sadik.
Moja babi ima eno življenje,
a sama odgovarja za milijardo teh.
Dedov vinograd
V vinogradu mojega deda se skrivajo dobre vile.
Smukajo se med zlatimi listi vinske trte,
jeseni se sladkajo s sladkobo njenih plodov.
Vstajajo ob jutranji zori s soncem,
ki z blago svetlobo prebuja jutranji svet.
Umivajo se z jutranjo roso
in poslušajo šum svojih svilnatih kril,
ko se pozibavajo v lahnem vetru širnih ravnin.
Nato z vsakim dnem,
z vse večjo vedrino
bdijo nad mojemu dedku svetim vinogradom.
Takrat delavcem v vinogradu krajšajo čas s petjem in plesom,
morda tudi z nagajivostjo, ki jim kar šviga iz oči.
Kdaj pa kdaj plešejo na vihravem klopotcu,
ta z njimi pleše kolo.
Vendar vedno proti večeru, ko sonce počasi izgublja moč,
končajo svoj ples in odpojejo zadnjo večerno balado.
Poslužijo se miru
in v hladu štejejo prve zvezde na obodu neba.
Zaspijo ob zadnjem žarku sonca,
ko se na nebu pokaže ozvezdje mogočnega se strelca –
temu so vile v nočnem času prepustile dedov vinograd.
One sanjajo, ko pride noč na mirno zemljo.
Brezskrbno sanjajo
in sploh ne vedo,
da mi misli, ki se prelivajo se na papir,
mi vsak dan silijo k njim in na dedovemu preljubemu vinogradu.
tretja.
objela bi
vso to modrino
zajela in nosila
navtične milje daleč
če bilo bi treba
kapljalo bi izpod reber
in nastala bi jezera na poti,
a jaz bi le objela
vso to modrino
in jo odlila doma na prag,
da bi vse poplavilo
in bi na mojem vrtu zrasle korale
in bi se s soljo v laseh
počutila doma
druga.
sedmi dan je želel sesti
in občudovati,
kar je naredil
ustvaril
nonšalantno je raje v roke vzel čopič
in okoli osme ure začel brisati mejo
morja in neba
dokler ni ostala le temina
skočil je vanjo
in pustil čopič na kopnem
da je risal obalne črte
okopal se je
in zajokal srčno
in morje je postalo slano
do konca svojih dni
osma.
rekel si mi
o temi in poljih,
ki jih je pozabil dan
na kar je na nebu Bog razlil barve
in pomislila sva na severni sij
želela sva tja
v deželo odtenkov
sredi ceste sva ustavila
greva? – je vprašal
sprehajam se med polji
cvetovi so spet v barvah neba
spomnim se
na norveško
na najin severni sij,
ki še vedno čaka
greva? Zašepetam
XIII.
Življenja boljša plat
je dihati.
Zajokati ob rojstvu,
biti srečen,
poln preproste radosti.
Jokati namesto besed,
ko veš,
da si ljubljen.
Zdaj ljubi te nebo
in ljubi te zemlja,
ki čaka tvoj korak.
Ljubi te mati
in ljubi te oče,
ko pestuje tvojo srce,
tako krhko in majhno.
Ko mirno spiš
in se blaženo smehljaš,
z vsakim dihom ljubiš,
ker ni težko ljubiti,
če si ljubljen.
Življenja boljša plat
je dihati za to,
da ljubimo.
Ljubimo zrak,
ki nas nosi naprej
in nas priganja:
pojdi človek in živi.
S prvo besedo in prvim korakom, tudi padcem.
Živi s stiskom roke in objemom.
Dihaj kot eno do trenutka,
ko ljubiti boš znal za dva
Ker ni težko ljubiti,
če si ljubljen
Nekaj zadnjih objav..
Slovo maturantov 2022
Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus,gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus.Post iucundam iuventutem post molestam senectutem,nos habebit humus, nos habebit humus.Veselimo torej se, mlada nam je duša,veselimo torej se, mlada nam je duša,po prijetnostih mladosti, po...
Projekt USTVARJAJMO | Ta teden izpostavljamo: Tijana Mohar
Projekt USTVARJAJMO | Ta teden izpostavljamo: Tijana Mohar @tijanas.artTokrat; Tijana Mohar, 1. letnik SREŠ je zelo zavzeta in prolifična risarka. Zavzeto raziskuje izraznost črte in z vsakim srečanjem se njena skicirka polni z novim znanjem in novimi zgodbami. Več na...
Lutkovna premiera: Trije pujski in Repa velikanka
V torek, 10. 5. 2022 smo v dijaškem domu po dolgem času ponovno gostili naše najmlajše goste. Premierno smo odigrali lutkovni predstavi Trije pujski in Repa velikanka. Člani in članice lutkovnega krožka so izdelali lutke in sceno v predlanskem in letošnjem šolskem...
Dan Evrope
Ob dnevu Evrope smo se v Liziki odločili, da bomo predstavili pestrost jezikov in narodnosti, ki krasijo naš dijaški dom in jih združili v skupnem jeziku - umetnosti. Naši tujci so se tako predstavili s poezijo svoje države in nam v maternem jeziku približali poezijo...
Fotografska razstava prof. Dejana Buluta
V Malem razstavišču avla razstavlja naš vzgojitelj, prof. Dejan Bulut. Na odprtju 4.5.2022 so nastopili Ana Vidovič, Lan Jurjevčič, Teo Weis, Metka Lesjak in Iza Korpar. Vabljeni k ogledu! Dejan Bulut je vizualni ustvarjalec, ki že 20 let deluje na različnih...
Likovna ustvarjalnica
Z dijakinjami smo znova likovno poustvarjale in pri tem uporabile steklene svečnike, ki smo jih najprej očistile starega voska ter jih nato porisale z akrilnimi barvami, s katerimi obstaja nešteto možnosti za izražanje domišljije in kreativnosti. Barvite lončke bodo...
Nagrada, priznanja in pohvale iz 58. Domijade 20.22
7 dijakov iz Dijaškega doma Lizike Jančar se je še posebej izkazalo na 58. Domijadi na likovnem in literarnem ustvarjanju. Priznanja so že razstavljena v vitrini...
Dan D za naše maturante
Pa smo jo dočakali - matura je tu! Danes so se naši dijaki "spopadli" s prvo etapo letošnje mature - pisali so esej pri predmetu slovenščina. Da bi pregnali še poslednje dvome in razjasnili morebitne nejasnosti so se včeraj popoldan, še zadnjič v tem šolskem letu,...
Fotografska razstava profesorja Dejana Buluta v avli dijaškega doma
Razstavo z naslovom SHANTI (शान्ति), kar je sanskritski pojem za mir oziroma notranji mir…